Ali imajo označbe na živilih vlogo pri načinu prehranjevanja?

Dandanes smo potrošniki pred velikim prehranskim izzivom. Na trgu se pojavlja čedalje več živil, med katerimi lahko prosto izbiramo in jih vključujemo v svojo prehrano. Izbor živil je odvisen od številnih dejavnikov, med katerimi zagotovo igrajo pomembno vlogo prehranjevalne navade, ki jih človek prinaša iz družine, cena živil, kulturne značilnosti, zdravstveno stanje posameznika, spol idr. Pomembno vlogo pri izboru hrane naj bi igrale tudi informacije, ki se nahajajo na živilih. Označevanje živil je v Sloveniji zakonsko urejeno, predstavlja pa ključni del potrošnikovega informiranja, ki mu omogoča, da sprejema bolj zavestne odločitve v svojem načinu prehranjevanja.

Označba živil predstavlja pomembno komunikacijsko vez med proizvajalcem, prodajalcem in potrošnikom. Izjemno pomembno je, da označba na živilu vsebuje informacije, s katerimi je potrošniku omogočeno, da ustrezno izbira in uporablja živilo. Označevanje živil v širšem smislu pomeni vse navedbe, podatke, trgovska imena, blagovne znamke, slikovno gradivo ali simbole v zvezi z živilom, ki se namestijo na kakršno koli vrsto embalaže, dokument, obvestilo, označbo, obroček ali vratno etiketo, ki spremlja ali se nanaša na samo živilo. Označevanje živil določa evropska zakonodaja v Uredbi št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij potrošnikom. Namen zakonodaje je podati potrošnikom razumljive in ustrezne informacije o vsebini in sestavi živilskih izdelkov. Obvezne informacije o živilih morajo biti na voljo ter zlahka dostopne za vsa živila. Le te morajo biti točne, označene na dobro vidnem mestu, razumljive, jasno čitljive ter nezavajujoča. Prav tako  označbe ne smejo biti prekrite, zakrite ali izbrisane. Informacije morajo biti prikazane v jeziku, ki ga potrošniki držav članic, kjer se živilo trži, zlahka razumejo.

Obvezne označbe na živilih

Informacije, ki so obvezne in jih je potrebno navesti so: ime živila, seznam sestavin, sestavine in sredstva, ki povzroča alergije oziroma preobčutljivost, količino nekaterih sestavin, neto količino živila, datum uporabe oziroma datum minimalne trajnosti, pogoje shranjevanja ali pogoje uporabe, državo porekla ali kraj porekla, navodila za uporabo (ko živil ne bi bilo enostavno uporabiti brez navedenih navodil), alkoholno stopnjo v volumenskih odstotkih, če pijača vsebuje več kot 1,2 volumenskega odstotka alkohola ter označbo hranilne vrednosti.

Ime živila, seznam sestavin, hranilna vrednost in rok uporabnosti so informacije, ki sodijo med najpomembnejše pri prebiranju in izbiranju  živil.

Ime živila je prodajno ime živila, ki potrošniku omogoča prepoznavanje samega živila, prav tako pa razlikovanje med drugimi podobnimi izdelki, ki so na trgu. Seznam sestavin predstavlja podatke o vseh sestavinah, ki so bile uporabljene pri sami proizvodnji živila. Sestavine so na živilu navedene po padajočem vrstnem redu glede na maso, kar pomeni, da je na prvem mestu navedena sestavina, ki jo je v živilu največ, na zadnjem mestu pa sestavina, ki jo je najmanj.

Označevanje hranilne vrednosti

Podatki o hranilni vrednosti nam omogočajo, da bolje razumemo sestavo živil ter vpliv posameznih hranil na naše zdravje. Na embalaži je podatek o hranilni vrednosti živila običajno prikazan v obliki hranilne tabele ali pa je hranilna vrednost zapisana v linearnem zapisu. Hranilna vednost se izraža na 100 g ali 100 ml živila. Obvezni podatki, ki morajo biti navedeni so energijska vrednost živila, količina maščob, količina nasičenih maščob, količino ogljikovih hidratov, od tega tudi količina sladkorjev, količina beljakovin in količino soli.

Spodaj v tabeli je prikazana primerjava med dvema vrstama kosmičev in sicer med navadnimi ovsenimi kosmiči ter ovsenimi kosmiči z dodanimi koščki čokolade ter drugimi dodatki.

Iz tabele lahko razberemo, da imajo navadni ovseni kosmiči nižjo energijsko vrednost v primerjavi s kosmiči z dodanimi čokoladnimi koščki. Pri branju sestavina je možno opaziti, da so navadni ovseni kosmiči samo iz ene sestavine in sicer iz celega ovsenega zrna, medtem ko imajo ovseni kosmiči s koščki čokolade poleg že omenjenih sestavin še kopico drugih, med njimi tudi emulgatorje, sončnično olje, sladkor idr. Bistvena razlika med izdelkoma je v vsebnosti nasičenih maščob, še večja razlika pa se pokaže v vsebnosti sladkorja. V vsebnosti beljakovin se izdelka med sabo bistveno ne razlikujeta. Torej je za potrošnika boljša izbira nakupa navadnih ovsenih kosmičev.

Kaj pa rok uporabnosti?

Rok uporabnosti posameznega živila pomeni čas, v katerem živilo ohrani svojo kakovost in je varno za potrošnika, če je skladiščeno pod ustreznimi pogoji, ki jih določi proizvajalec. Rok uporabnosti je na živilih izražen na dva načina, in sicer kot:

• datum uporabe;
• datum minimalne trajnosti.

Datum uporabe se uporablja pri živilih, ki so mikrobiološko hitro pokvarljiva in lahko po krajšem obdobju predstavljajo tveganje za varnost in zdravje ljudi. To so sveže meso, ribe, mleko in mlečni izdelki, solate in podobno. Datum uporabe pri omenjenih živilih se navede kot ″porabiti do‶. Živil po preteku datuma ne uporabljajte, prav tako ne smejo biti v prodaji. Pri omenjenih živilih je potrebno paziti in upoštevati navodila za shranjevanje (npr. hraniti pri temperaturi 4℃, hraniti v hladilniku; po odprtju porabiti v 3 dneh).

Datum minimalne trajnosti je datum, do katerega živilo ohrani značilne lastnosti in pričakovano kakovost, kadar je pravilno shranjeno. Datum minimalne trajnosti je na živilih označen kot ″uporabno najmanj do ali uporabno najmanj do konca…‶. Gre za tako imenovana suha živila kot so riž, testenine, konzervirana živila, čokolada ipd.. Omenjena živila so po pretečenem roku varna za uživanje, ob predpostavki, da so bila primerno shranjena in je embalaža ostala nepoškodovana. Obstaja možnost, da so živila nekoliko spremenila lastnosti (vonj, izgled, okus), vendar se jih še vedno lahko uporablja. Naveden pa je lahko tudi datum zamrznitve, kjer se pred datumom navede izraz ″zamrznjeno‶.